~Life is a journey~: Dolga pot, strgan nahrbtnik in sladka večerja

Po napornem 12 urnem letenju priletimo na otok. Takoj kmalu po pristanku zagledam velike palme, ki obdajajo Šri lanško letališče.

Utrujene in zmačkane od vseh zastonj jack-ov, ki smo jih spile na letalu, se odpravimo po prtljago, kjer zagledam svoj nahrbtnik, ki je bil ves strgan. Ga poberem in v paniki razmislim, kako si ga bom nadela na rame, ker je vse kar letelo iz njega. Se sreča, da smo s seboj imele duck tape (izolir trak), ki nam je v tem primeru prišel zelo prav. Zalepljenega nadenem nase in se odpravimo proti izhodu, kjer sproti zamenjamo še evre v rupije in si najamemo taxi do Colomba, kjer nas pričakuje Mateja.

Za taxi, ki nas je peljal cca. 100km odštejmo 3600 rupij, kar je malo manj kot 20 evrov za vse tri.

Po izhodu iz letališča pojdem do desnih sprednjih vrat vozila in se sprašujem zakaj tako zelo prijazen je voznik, ki mi odpira vrata a na koncu le vidim, da sem se hotela vsedit na voznikovo stran. Se obrnem in odidem na drugo stran, kjer je bil prostor zame. Sem pa le v državi, kjer vozijo po levi strani.

V klimatiziranem vozilu že odrinemo proti glavnemu mestu. Po kakšnih 10 km, kjer se je nahajal odcep proti avtocesti, nas voznik vpraša če želimo pot nadaljevati po lokalni cesti ali po avtocesti, ki so jo na novo zgradili lansko leto marca in povezuje letališče z glavnim mestom. Odvrnem mu naj nas zapelje po lokalni cesti, kjer naj bi opravljali dela in bi nam naj vzelo malo več časa do cilja h kateremu smo bili namenjeni. Poslušno z velikimi očmi zavije na lokalno cesto in si v glavi najverjetneje misli kako neumne smo. Zakaj bi se mučile, ko pa bi lahko po avtocesti hitreje in varneje prispele do Colomba. Pa saj sem v novi državi in seveda želim doživeti in videti stvari, ki mi jih bo ponujala okolica lokalne ceste. Res je da so izvajali dela na cesti in da je vožnja potekala počasneje in poleg tega, da Šrilančani vozijo katastrofalno, bi lahko rekla, da je bila se kar tvegana vožnja. Meni nabije adrenalin in počutim se presrečna. Iz majhne cestice, kjer se peljejo avtobusi, motorji, tuk- tuki, kolesarji in avti poleg vseh pešcev, ki se mirno brez strahu sprehajajo po asfaltu, spremljam ta njihov zanimiv način vožnje. Semaforjev ne poznajo in vsi peljejo kar po prek. Vse kar zazna uho je trobljenje, ki opozarja, kam kdo zavija. Voznik je miren in brez skrbi nadaljuje svojo pot, ne glede na to da smo 5 minut nazaj imeli skoraj 3x prometno nesrečo. Najverjetneje bi šlo za smrtni primer.

Vmes med vožnjo malo zaspim, nakar me zbudi voznik in sprašuje kje je nas cilj. Ker ni imel navigacije poklicem Matejo. Predam mu telefon in vse se vse zmenita v minuti. Končno pridemo do rezidenčne stavbe, kjer se nahaja nase prenočišče. Zapeljemo v varovano območje, kjer nas obroženi varnostnik vpraša kam smo namenjene. Po odgovoru nas spusti naprej in že zagledam Matejo kako nas širokim nasmehom in razprtimi rokami veselo pričakuje.

Pridemo do stanovanja v katerem živi in eden od komentarjev mojih sopotnic je bil le wow. Saj poznate ta efekt navdušenja? :)

Prelepo stanovanje s prelepim balkonom, kateri kar vleče oči, da se od utrujene in naporne vožnje sprosti celotno telo. Spoznam sončka Vala, njenega cimra in že sedimo na terasi kjer si izmenjujemo besede, Mateja pa s svojimi spretnimi rokami pripravlja šrilanške dobrote. Nekakšni kokosovi zavitki v palminem listu, pikantne mesne rolice, ananas, pasijonko, avokado in papajo. Odličen kulinarični uvod v popotovanje.

Oči so bile tako zelo utrujene, da če bi vstavila nekakšne palčke, ki mi jih držalo, bi jih po vsej verjetnosti težina vek zlomila. Prijetno sita si privoščim 15 minutni počitek nato si vzamemo brisačo in se s pivom v roki odpravimo na osvežitev v bazen. Kako zelo je pasal po naporni vožnji.
Skopane se odpravimo v tuk tuka, ki nas odpelje v središče mesta in v restavracijo tik ob morju, ki nam jo je rezervirala Mateja. Uživamo v odlični pojedini in nazdravljamo s Chardone. Rakci, škampi, lignje in njihovo specialno pripravljena riba povzroči srečo in popolno harmonijo okusov v naših ustih.

Na poti proti domov nas v tem zabavnem prevoznem sredstvu tuk tuk popolnoma omami spanec, kateremu se niti nismo poskušale upreti. Vido od spanja skoraj odnese na voznika, Marjetko, ki vožnja popolnoma omami s sklonjeno glavo strmi proti svojim nogam jaz pa s smehom na obrazu kmalu zasmrčim z odprtimi usti v upanju, da varno, čimprej prispemo domov, kjer nabrala bom moči za jutrišnje raziskovanje.

Od Mateje dobim par koristnih nasvetov in kontaktov, ki nam bodo med popotovanjem vsekakor prišli zelo prav. Odidemo spat in zjutraj že na poti proti jugu, natančneje v Hikadduwo. S Taxi voznikom, ki smo ga naročile prejšnji dan se že peljemo proti naslednji destinaciji, kjer bomo bivale 6 dni. Poklicem Sandji-ja, človeka, ki nas pride iskati in odpelje do naše v djungli najete rezidence, za katero smo odšteli res malo denarja. Le 4evre na noč. Prelepa hiška, obdana s palmami in z vsemi tropskimi vejevji. Banane in kokos na lastnem vrtu. Neprecenljivo.

Sandji-ju in Sudanu ponudim rakijo, on pa nam v zameno svež kokos s palme. Vsaka je dobila svojega in prijetno odžejane se odpravimo v Sandji-jevo hišo, ki je takoj zraven. Opozori me, da njegovemu prijatelju Sudan-u ni dovoljeno spiti preveč, ker takrat z alkoholom v krvi zna biti malo nevaren. Nogo ima čisto bogo in z svedrom v njej komaj hodi naokoli.
Odidemo do njegove hiše, kjer nas prelepo sprejmejo in nam v prisrčni hiški postrežejo odličen črn čaj in z nasmhom na ustih prepevamo v veselju kaj vse lepega nas čaka v naslednjih minutah našega dneva. V roke dobim kitaro in bobne ter skupaj v hiški na drevesu obdano s palmami ustvarjali čudovito še ljudem neznano glasbo :D.
Ker smo hotele še malo naokoli po hrano nam ponudi prevoz v super lorry-ju. S puncami se pobašemo v njega in že opazim prostor, ki je naravnost zame. Vsedem se na streho tovarnjaka in se z vetrom v laseh odpravimo v vaško tržnico, ki ponuja vso možno lokalno sadje in v trgovino, kjer kupimo potrebne stvari.
Domačini nam z nasmeškom in dvignjeno roko veselo mahajo in pozdravljajo nas tri bele popotnice. Vmes nas prijazno nasmejani Sandji povabi na lokalni prigrizek. Nekaksne pikantne jajcne lupine z vso pekočo zadevo v njej. Vida od pikantnosti komaj jemje zrak.
Po vseh odpravljenih zadevah pridemo nazaj v naso prelepo hisko, kjer si pripravimo odlično večerjo iz vse sveže na trznici kupljene zelenjave. Ker nismo našle soli in kupile le sladkor je Marjetka ob pripravljanju včerje pomotoma dodala sladkor- :) Ko je poskusila pravi, da je omaka malo bolj sladka, ampak, da nič zato, da je vseeno zelo dobro. Z vido se nasmejima, ker sva vedele, da soli nimamo in da se je najverjetnje zmotila ter vstavila sladkor. In tako je tudi bilo :)

Po večerji se z Lion pivom vsedemo na našo teraso, kjer se prepustimo vonjem, sreci in veselju kako zelo čudovito življenje je...tu nekje daleč stran od doma pod veliko palmo.