petek, 28. februar 2014

Tridnevni road trip po Šri Lanki


Po sedem dnevnem peščenem poležavanju, spoznavanju novih ljudi, pokušanju lokalnih dobrot in vseh enkratnih doživetjih so rame zopet začutile težo nahrbtnika, ko smo se podale na raziskovanje osrednjega dela tega prelepega otoka Indijskega oceana.
Ker smo na poti srečale 3 nove slovenske mlade popotnike, smo se odločili, da si najamemo kombi in skupaj delimo del začrtane poti. Kombi nas je stal 20.000 rupij kar je cca. 120 €.
 Pot smo začeli v Hikkaduwi in nadaljevali proti Mirisi, kjer smo si privoščili dopoldanski počitek na neskončnih peščenih sipinah.
V vodo so nas privabljali valovi, ki pa se niso izkazali za tako zelo nedolžne saj so me v trenutku potegnili vase in zmleli tako zelo, da sem se počutila kot bi me obdelala centrifuga novega pralnega stroja..V času ko sem hotela oditi iz vode opazim, da nimam zgornjega dela kopalk saj so si ga prilastili valovi v tem s soncem obsijanem srfarskem raju. Vse bi bilo dobro če nebi bilo zaželeno, da se ženske ne sončijo zgoraj brez, tako pa sem se počutila malo neprijetno in na hitro stekla proti brisači, kjer so me vsi lokalni obrazi začudeno gledali kaj za vraga počnem...sem pa le osvojila novo športno veščino free style body surfing.
 Po dobrem kosilu odidemo proti vasici, ki je oddaljena dobrih pol ure od Yala national parka. Po štirih urah vožnje se ustavimo v Traveller house, z riževim poljem obdani družinski hiški, kjer so nas kljub pozni uri prisrčno sprejeli.
Ker je bilo že pozno, se kmalu odpravimo spati in budilka že komaj čaka da nas prebudi v zgodnje jutro. Natančneje ob 4.30. 
Poberemo lunch pakete in se pobašemo notri v jeep-a, katerega upravljal je zelo mlad voznik s specialno dobrimi lastnosti hitre vožnje. Cesta pred nami se je vedno bolj ožala in kmalu zatem je izginil tudi asfalt. Kmalu po vstopu v park nas za dobrodošlico pozdravi slon v jutranji zarji...navdušena, se prepustim vetru v laseh v upanju katera žival bo naslednja, ki nam bo stopila na pot vsega zelenja, ki nas je obdajalo. Po 15h minutah počasne tresujoče se vožnje, zagledamo leoparda, ki je s svojo magično energijo ležal na skali in lovil sončne žarke. Res je bil prelep, jaz pa presrečna da ga vidim. Splezam na streho jeepa in uživam v pogledu nanj. Celo očesni kontakt sva vzpostavila in bilo je tako zelo mistično.
Ker mu je bilo ob soju vseh radovednih pogledov malo neprijetno, da tako zelo navdušeno strmimo vanj, se ta mačka elegantno vstane in odide mimo sence mojega obraza nekje v goščavje nacionalnega parka.
Pravijo, da je majhna možnost, da ga vidiš a jaz sem si tako zelo želela da sem to tudi doživela. A ni to super? Krokodili, sloni, ptičke, biki, opice in vsa ta čudovita bitja so bila tako zelo blizu mene, da je bil občutek neverjeten.
Po 6 urnem uživanju v tej neokrnjeni naravi odidemo nazaj proti domu, kjer spakiramo svoje stvari in že odidemo naprej proti vasici Nuwara Eliya. Med potjo se ustavimo v hindujskih in budističnih templjih, kjer smo med drugim bili priča darovanju in bili tako zelo zanimivi, da so del darov delili znami. 
 Udoben kombi nas popelje se do razgledne točke dveh slapov, kjer nas preseneti znan vonj kuhane koruze, katero z navdušenjem delimo s tamkajšnjim nagajivimi opicami.
Po desetih urah vožnje prispemo do Nuwara Eliya, kjer smo zaradi pozne ure primorani prenočiti v hiški, ki ne nudi niti tistega minimalnega popotniškga ugodja. Zaradi vsega že doživetega in kar nas še čaka, se s tem nismo obremenjevali, saj smo prenočili samo za 4ure, ker nas je zgodaj zjutraj že čakal vlak proti drugemu največjemu mestu Kandy. 
Ko smo prispeli v Kandy so se na železniški postaji naše poti zaključile in vsak je odšel svojo pot.
                  Meta, Žiga in Miha, hvala za te prelepe trenutke tridnevnega popotovanja po Šri Lanki.



Nekje med potjo, kjer smo se ustavili, sem vaškim otrokom razdelila pisala, katerih bili so zelo veseli.



Yala national park












Nasi zadovoljni obrazi po ogledu Nacionalnega parka Yala




















sreda, 19. februar 2014

Dolga pot, strgan nahrbtnik in sladka večerja

Po napornem 12 urnem letenju priletimo na otok. Takoj kmalu po pristanku zagledam velike palme, ki obdajajo Šri lanško letališče. 
Utrujene in zmačkane od vseh zastonj jack-ov, ki smo jih spile na letalu, se odpravimo po prtljago, kjer zagledam svoj nahrbtnik, ki je bil ves strgan. Ga poberem in v paniki razmislim, kako si ga bom nadela na rame, ker je vse kar letelo iz njega. Se sreča, da smo s seboj imele duck tape (izolir trak), ki nam je v tem primeru prišel zelo prav. Zalepljenega nadenem nase in se odpravimo proti izhodu, kjer sproti zamenjamo še evre v rupije in si najamemo taxi do Colomba, kjer nas pričakuje Mateja.
Za taxi, ki nas je peljal cca. 100km odštejmo 3600 rupij, kar je malo manj kot 20 evrov za vse tri.

Po izhodu iz letališča pojdem do desnih sprednjih vrat vozila in se sprašujem zakaj tako zelo prijazen je voznik, ki mi odpira vrata a na koncu le vidim, da sem se hotela vsedit na voznikovo stran. Se obrnem in odidem na drugo stran, kjer je bil prostor zame. Sem pa le v državi, kjer vozijo po levi strani.
V klimatiziranem vozilu že odrinemo proti glavnemu mestu. Po kakšnih 10 km, kjer se je nahajal odcep proti avtocesti, nas voznik vpraša če želimo pot nadaljevati po lokalni cesti ali po avtocesti, ki so jo na novo zgradili lansko leto marca in povezuje letališče z glavnim mestom. Odvrnem mu naj nas zapelje po lokalni cesti, kjer naj bi opravljali dela in bi nam naj vzelo malo več časa do cilja h kateremu smo bili namenjeni. Poslušno z velikimi očmi zavije na lokalno cesto in si v glavi najverjetneje misli kako neumne smo. Zakaj bi se mučile, ko pa bi lahko po avtocesti hitreje in varneje prispele do Colomba. Pa saj sem v novi državi in seveda želim doživeti in videti stvari, ki mi jih bo ponujala okolica lokalne ceste. Res je da so izvajali dela na cesti in da je vožnja potekala počasneje in poleg tega, da Šrilančani vozijo katastrofalno, bi lahko rekla, da je bila se kar tvegana vožnja. Meni nabije adrenalin in počutim se presrečna. Iz majhne cestice, kjer se peljejo avtobusi, motorji, tuk- tuki, kolesarji in avti poleg vseh pešcev, ki se mirno brez strahu sprehajajo po asfaltu, spremljam ta njihov zanimiv način vožnje. Semaforjev ne poznajo in vsi peljejo kar po prek. Vse kar zazna uho je trobljenje, ki opozarja, kam kdo zavija. Voznik je miren in brez skrbi nadaljuje svojo pot, ne glede na to da smo 5 minut nazaj imeli skoraj 3x prometno nesrečo. Najverjetneje bi šlo za smrtni primer. 

Vmes med vožnjo malo zaspim, nakar me zbudi voznik in sprašuje kje je nas cilj. Ker ni imel navigacije poklicem Matejo. Predam mu telefon in vse se vse zmenita v minuti. Končno pridemo do rezidenčne stavbe, kjer se nahaja nase prenočišče. Zapeljemo v varovano območje, kjer nas obroženi varnostnik vpraša kam smo namenjene. Po odgovoru nas spusti naprej in že zagledam Matejo kako nas širokim nasmehom in razprtimi rokami veselo pričakuje.
Pridemo do stanovanja v katerem živi in eden od komentarjev mojih sopotnic je bil le wow. Saj poznate ta efekt navdušenja? :)
 Prelepo stanovanje s prelepim balkonom, kateri kar vleče oči, da se od utrujene in naporne  vožnje sprosti celotno telo. Spoznam sončka Vala, njenega cimra in že sedimo na terasi kjer si izmenjujemo besede, Mateja pa s svojimi spretnimi rokami pripravlja šrilanške dobrote. Nekakšni kokosovi zavitki v palminem listu, pikantne mesne rolice, ananas, pasijonko, avokado in papajo. Odličen kulinarični uvod v popotovanje.

Oči so bile tako zelo utrujene, da če bi vstavila nekakšne palčke, ki mi jih držalo, bi jih po vsej verjetnosti težina vek zlomila. Prijetno sita si privoščim 15 minutni počitek nato si vzamemo brisačo in se s pivom v roki odpravimo na osvežitev v bazen. Kako zelo je pasal po naporni vožnji. 
Skopane se odpravimo v tuk tuka, ki nas odpelje v središče mesta in v restavracijo tik ob morju, ki nam jo je rezervirala Mateja. Uživamo v odlični pojedini in nazdravljamo s Chardone. Rakci, škampi, lignje in njihovo specialno pripravljena riba povzroči srečo in popolno harmonijo okusov v naših ustih. 

Na poti proti domov nas v tem zabavnem prevoznem sredstvu tuk tuk popolnoma omami spanec, kateremu se niti nismo poskušale upreti. Vido od spanja skoraj odnese na voznika, Marjetko, ki vožnja popolnoma omami s sklonjeno glavo strmi proti svojim nogam jaz pa s smehom na obrazu kmalu zasmrčim z odprtimi usti v upanju, da varno, čimprej prispemo domov, kjer nabrala bom moči za jutrišnje raziskovanje.
Od Mateje dobim par koristnih nasvetov in kontaktov, ki nam bodo med popotovanjem vsekakor prišli zelo prav. Odidemo spat in zjutraj že na poti proti jugu, natančneje v Hikadduwo. S Taxi voznikom, ki smo ga naročile prejšnji dan se že peljemo proti naslednji destinaciji, kjer bomo bivale 6 dni. Poklicem Sandji-ja, človeka, ki nas pride iskati in odpelje do naše v djungli najete rezidence, za katero smo odšteli res malo denarja. Le 4evre na noč. Prelepa hiška, obdana s palmami in z vsemi tropskimi vejevji. Banane in kokos na lastnem vrtu. Neprecenljivo. 
Sandji-ju in Sudanu ponudim rakijo, on pa nam v zameno svež kokos s palme. Vsaka je dobila svojega in prijetno odžejane se odpravimo v Sandji-jevo hišo, ki je takoj zraven. Opozori me, da njegovemu prijatelju Sudan-u ni dovoljeno spiti preveč, ker takrat  z alkoholom v krvi zna biti malo nevaren. Nogo ima čisto bogo in z svedrom v njej komaj hodi naokoli. 
Odidemo do njegove hiše, kjer nas prelepo sprejmejo in nam v prisrčni hiški postrežejo odličen črn čaj in z nasmhom na ustih prepevamo v veselju kaj vse lepega nas čaka v naslednjih minutah našega dneva. V roke dobim kitaro in bobne ter skupaj v hiški na drevesu obdano s palmami ustvarjali čudovito še ljudem neznano glasbo :D.
Ker smo hotele še malo naokoli po hrano nam ponudi prevoz v super lorry-ju. S puncami se pobašemo v njega in že opazim prostor, ki je naravnost zame. Vsedem se na streho tovarnjaka in se z vetrom v laseh odpravimo v vaško tržnico, ki ponuja vso možno lokalno sadje in v trgovino, kjer kupimo potrebne stvari.
    Domačini nam z nasmeškom in dvignjeno roko veselo mahajo in pozdravljajo nas tri bele popotnice. Vmes nas prijazno nasmejani Sandji povabi na lokalni prigrizek. Nekaksne pikantne jajcne lupine z vso pekočo zadevo v njej. Vida od pikantnosti komaj jemje zrak. 
 Po vseh odpravljenih zadevah pridemo nazaj v naso prelepo hisko, kjer si pripravimo odlično večerjo iz vse sveže na trznici kupljene zelenjave. Ker nismo našle soli in kupile le sladkor je Marjetka ob pripravljanju včerje pomotoma dodala sladkor- :) Ko je poskusila pravi, da je omaka malo bolj sladka, ampak, da nič zato, da je vseeno zelo dobro. Z vido se nasmejima, ker sva vedele, da soli nimamo in da se je najverjetnje zmotila ter vstavila sladkor. In tako je tudi bilo :)
Po večerji se z Lion pivom vsedemo na našo teraso, kjer se prepustimo vonjem, sreci in veselju kako zelo čudovito življenje je...tu nekje daleč stran od doma pod veliko palmo.


Utrujene na poti proti otoku.

Pri Mateji doma

Voznja s tuk tuk-om

Lokalne dobrote


Nasa hiška

Sandjee tre kokos








Veselje pri Sandji-ju doma.






sobota, 15. februar 2014

Spotikanje nog ob pakiranju

Če bi me sedaj kdo vprašal kako se počutim bi mu odgovorila, da tako zelo zmedeno, da bi se še kamere, ki bi želele posneti moj odhod, ustrašile in odstopile od svojega početja ali pa se enostavno ugasnile oziroma pregorele, kot pa tudi moja glava, ki še ne ve kje točno je. Čisto nekje na drugem koncu naše prelepe deželice, nekje v osrednjem delu Vipavske doline. Glava malo tu malo tam in potem se z srcem zamenjata, da bi lahko lazje speljala zadeve s temle pakiranjem...sej nevem če me čisto razumete pa dobro. Uglavnem doživljam tiste lepe občutke sreče in ja, moje srce tako zelo glasno prepeva, da seveda premaga vso zmedo, ki se pravkar kuha, tam nekje v levem kotičku mojih možganov...
Če bi kdo potrkal na moja vrata bi komaj vstopil, ker oblačila, ležijo povsod kjer lahko in upajo da jih vse vzamem zraven...in se posledično zaradi tega spotikam in komajda stopam po tleh, na kateih mi je ostalo še tisto malo prostora za normalen sprehod do sobe, kjer bi z roko potegnala izbrani kos in ga spakirala v svoj 45.l oranžni nahrbtnik, ki me bo spremljal vso mojo pot. Rami komaj čakata da si ga nadaneta in sorazmerno z nogami zakorakata v tisti ta tretji svet...danes še doma jutri pa tam v gruči ljudi na letališčih in vroči klimi polne vlage.
Nekaj malo denarja, pasoš, viza, coriss zavarovanje...vse je urejeno le cepljena nisem za to in ono, ker straha v meni ni...sem le človek, ki zivi. Osebje zdravstvenega doma pravi, da bi se morala cepit za nekih 6 različnih vrst obolenj in me je kar groza pomisliti, spravit vsa ta cepiva v sebe.
Kaj vse bom vzela s seboj, še sama nevem, čeprav me loči le še par ur do leta..pomembne zadeve so že pripravljenje za spakirat, tisto ta drugo pomembno pa prav tako:) Rakija je ze zavita v časopis in čaka na prevažanje v boeingu, ki nas bo popeljal do željene destinacije. Ta bo za razkužit vseh zaužitih šrilanških bakterij :)Res pa je, da dobra volja zavzame največji del mojega nahrbtnika...in tistih 100 kulijev, ki jih mislim dati šrilanškim otrokom. Bojda so zelo veseli tega darilca..tako da Miri hvala, ker si mi jih priskrbel. (Tudi tebi ŠŠK:)
Občutki so mešani, seveda polna pričakovanj, zraven pa žalostna, ker je čas tako hitro tekel skozi vse te dneve, da enostavno nisem našla časa objeti vse meni ljube ljudi...
Če sem pripravljena na odhod, bi lahko rekla, da ne, ker še vedno ne dojamem, da bom jutri stran od vsega in vseh v nekem čisto drugem svetu, spoznavala obraze tretjega sveta....