četrtek, 04. junij 2015

Bikepacking Warsawa - Rzewnica


»Kam nas vodi pot«? Vprašam. »Nekam v gozd«. Gozd bo naš dom, pravi.

Kolesa zmontirana, spakirana in pripravljena na novo veselje po peščenih poljskih gozdovih. Malo več kot 500 km proti severu~zahodu vse do vasi imenovane Rzewnica. Tam se zberemo ljubitelji kolesarskih potovanj in skupaj v naravi preživimo vikend.

Oba vozima Surly Krampus 29x3. Prvič zame in priznam, da sem ponosen lastnik tega novega bajka. V Albaniji sem vozila Surly Pugsley 29x2,4. Kolo je podobno a je geometrija malo drugače zasnovana. Boljši je pri vožnji downhilla, je pa res da nanj ni mogoče namontirati tiste ta debele gume -fat tires- 3,6. Kakorkoli. Tokrat sva namontirala malo debelejše gume od običajnih, saj so peščena tla tista,  ki bodo večino časa prašila najina kolesa.

Naj vas seznanim z opremo, ki je zapolnila torbe mojega kolesa.


Sprednja torba - front bag –
-     puhasta spalna vreča Cumulus 450- super topla spalna vreča, ki zavzame zelo malo prostora
-     majca in spalne hlače.

Vse to je spakirano v vrečko Sea to summit. Nepremočljive vrečke, katere izredno priporočam, če v prihodnje načrtujete kakšen potep, kjer daste prednost, majhnosti in lahkotnosti, kajti te vrečke so tiste, iz katere stisnete odvečen zrak in jo kompresijsko zaprete in tako prišparate na teži in prostoru v nahrbtniku, torbi…
Nanjo je namontirana torba v kateri imam fotoaparat, denarnico, lučko…

Frame bag
- Filter za vodo
- Klini za šotor
Ta vedno pustim skoraj prazno, ker jo namenim za tovorjenje hrane.

Zadnja torba – saddle bag- na kateri je pripet lonček in spalna podloga



Patagonia sintetična jakna- topla, lahka in majhnega volumna
Patagonija dežna jakna
Mammutov fils
majca kratkih rokavov
pohodniške hlače montane terra
Vodoodporne hlače -montane minimus pants- izredno lahke, majhnega volumna.
3x nogavice
3x spodnje perilo
Therm-a-Rest NeoAir XTherm- spalna podloga, katero izredno priporočam, tistim malo bolj zmrzljivim dušam, ki so takšni, kot sem sama. Izredno lahka in uporabna v najbolj mrzlih dneh zime. Ko je spakirana je manjša od stekleničke vode.

Przemek tovori vse to + opremo za kampiranje.
- Šotor
- Posode za kuhanje

Vse to je spakirano v nepremočljive kompresijske vrečke v katere je mogoče nabasati vse živo in na koncu zavzame dosti manj volumna kot bi sicer.

Na kolesu imava Relavate design, super zasnovane nepremočljive torbe.



Warsawa.

Vreme je kislo. Hladno in oblačno. Pravzaprav sivo. Verjemite, da vreme ni tisto, ki mi lahko pokvari veselje do tistega, česar se neizmerno veselim. Pravijo, da slabega vremena ni, je le slaba oprema. Res je. Dežja naj na poti nebi bilo ampak tudi nanj sva dobro pripravljena. Spominjam se, ko sem pešačila po Španiji od vzhoda do zahoda, kjer me je pralo 26 dni od 34 dni hoje. Vsako jutro sem se morala stlačit v mokre cote in prisežem, da je bil zelo neprijeten občutek a sem se ga že po nekaj dneh recimo da navadila.

Spakirana s kolesi vred prispeva v stanovanje prijatelja, kjer izmenjujemo dobrote, ki smo jih pritovorili s seboj. Darek, jaz in Przemek.
Fanta nalagata načrtovano pot na GPS in medtem ko poskušam slediti dogajanju uživam v okusu Kasztanki čokoladic, katere že vrsto let proizvajajo na poljskem in velja za eno najpriljubnejših.



Prvi dan našega potovanja zamenjamo betonsko pot v gozdno, ko vstopimo v enega izmed večjih nacionalnih parkov, Kampinos. Kampinoski park narodnowy. Okoli 36.000 ha velik park, ki je povezan s pomembnimi bogato zgodovinskimi dogodki v katerega se rado zatečejo mnogi prebivalci Warsawe, ko jim je potreben mir, svež zrak in lepota narave. Več kot 300 km označenih poti za pohodnike, kolesarje in vse ljubitelje narave.






Poljska je res super za kolesarjenje saj ponuja nešteto načinov za zadovoljevanje potreb kolesarja. Naša je bila beg iz mest v gozd, kateri vedno znova omamlja s svojimi neštetimi barvnimi kombinacijami zelene.




Zabaven dan je za nami. Dan, ko ure in kilometri kar minevajo. Darek, težje kolesari, zato, ga s Przemekom vsake toliko počakava. Vedel je kakšna pot nas čaka a se nanjo ni dobro pripravil zato se je čez dan odločil da nas zapusti in oddide svojo pot. Betonsko. Verjamem, da mu je bilo teško saj dosti več energije porabiš ko kolesariš s ta oskimi gumami po peščenem terenu, kot pa s tistimi malo debelejšimi.

Prijatelj predlaga kamp. S Przemekom sprejmeva predlog, čeprav sva oba raje za divlje kampiranje, ki pa je v tem nacionalnem parku razumljivo prepovedan. Vseeno sva se je poslužila. Privolila sva v kamp nekje v gozdu ob cesti, za katerega sva dobro plačala in za poslastico dobila smrad iz katerega so se dimile smeti. Kamp, kjer so nam hotli zaračunat ogenj, ki bi si ga sami pripravili. Okoli 30€ za tistih par drv, ki bi nam jih dali. Vseeno se s Przemekom poslužima z drvmi iz gozda, da lahko zakuriva ogenj. Tistega, ki ne rabiva plačat. Lastnik kampa, je le gledal kaj počnem, ko sem netila ogenj na katerem sva si želela pripravit večerjo. »Punca, ne matraj se«.! Dolival je bencin in mi želel približati tisto, krajšo enostavnejšo verzijo priprave ognja s katero je samo še poneumil sebe in svoj »super kamp«.

Pozno zvečer se nam pridruži še drugi prijatelj Krzysiek, s katerim nadaljujemo pot .





Z obilnim zajtrkom dobimo potrebno energijo za na pot. Pot, ki je vredna vsakršnega napora in je poplačan z okoliško lepoto. Vreme nam je nakljonjeno, ravno pravo za užitek na kolesu. Ne prevroče in ne pre mrzlo. Jutra so, kar sveža ampak ravno prava za prebujanje v novi dan.


Kolesarjenje poteka sproščeno, brez napetosti, brez tekmovalnosti v super vzdušju. Vsake toliko časa počakamo na Dareka. Nadaljujemo skupaj a kaj kmalu ostane za nami, kjer se nemočen bori z odvečno opremo, ki jo tovori s seboj in energijo, ki jo porablja za tišanje svojega kolesa na peščenih tleh. "Ultralight" potovanje ima pri takšnih podvigih, kar velik pomen. Vsekakor olajša potovanje in omogoči udobje, ki pa na kolesu pride zelo prav.


Dolg dan je počasi za nami. Uro pred zahodom, ponavadi upočasnimo, saj iščemo primeren prostor za kampiranje. Dobro je biti, kje ob vodi, da lahko s sebe spereš vso umazanijo, ki se je nabrala v tistem dnevu.

Ves trud je bil poplačan z čudovitim jezerom nekje sredi gozda. Oči so bile uprte v velikega orla, ki je stal sredi jezera na velikem lesenem kolu. Zmatrana odloživa kolesa, spijeva pivo in se skopava v hladni plitki vodi s peščenim dnom. Prav tako je lepo je uživati v toplem večeru nekje ob jezeru, kjer nisi napaden s strani komarjev. Vsi vemo kako zelo nadležni znajo biti, zato me že sedaj pripravljajo na Aljasko, kjer bo soočenje z njimi kar bojno. Tokrat teh problemov za razliko od Albanije nisva imela.






S Przemekom sva za razliko od Albanije imela dobro razdeljeno delo.. Medtem, ko sem jaz skrbela za postavitev in ureditev šotora, najinega doma, je Przemek pridno nabiral drva, da je lahko zakuril ogenj na katerem je skuhal večerjo. Večerja je bila pripravljena na osnovi Poljske slanine in tako dajala intenziven okus ostali prilogi. Po večerji je še sledila skodelica čaja in požirek slovenske rakije.



Przemek pravi "Far away places are nice, home is better, home is where we are."


Smo na poti  proti Torunu, mesto, ki je znano po svojih veličastvenih tradicionalnih medenjakih imenovanih Pierniki. Pred samim odhodom zgodaj zjutraj, nas med pakiranjem šotorov preseneti Służby Leśnej, gozdna služba, ki med drugimi pišejo kazni vsem tistim, ki si upajo spati v tej naravni lepoti, kjer "prostora za kampiranje ni". Lahko bi dobili kar veliko kazen za spanje na divljem a ker so se fantje spustili v globoko kolesarsko debato in ugotovili, da imajo veliko skupnega se je ta kazen izjalovila v sproščen pogovor polnega smeha. Jaz pa skrbela, da je vsak od fantov dobil jutranjo dozo kofeina in se posladkal z Przemekovo najljubšo čokoladico kasztanki.



 Pot do Toruna je predvsem ravna in urejena. Včasih smo s poti namerno zašli in se znašli med podrtem drevlju, katerega smo se s skupnimi močmi lotili in ga spravili s poti, da smo lahko nemoteno nadaljevali našo pot.



Na GPS mapi, kakšnih 20km stran od mesta Torun odkrijemo jezero, kateremu se približujemo čez majhne vasice polnih psov, kateri znali so dobro nabiti moj srčni utrip. Res ni prijetno, ko vidiš psa tekati s polno hitrostjo proti tebi. V sebi si mislim, da kljub hitrosti, ki jo imam, mi preostane le še dvig nog, čim dlje od tal in se tako obvarujem pred ugrizom.





Šotor postavljen in večerja skuhana. Sedaj je čas za zvok poskočnih žab, ki ne daleč stran od nas uživajo v svoji idili, kateri dodana je polna mera melodičnega veselja bližnjih živali. Svojo budnost izkoristim še za učenje poljskega jezika a me že po nekaj vrsticah premami vreča v katero zlezem v upanju na še lepše jutro in budilko ptic.







Jutranje rutine brez soka Kubuś iz korenčka, banane in malin preprosto ne gre.

Zgodaj zjutraj na hitro spakiramo svoje torbe, jih namontiramo na kolesa in že smo na poti proti mestu Torun, ki je med drugimi najbolj znan tudi po poljskem pisatelju, astronomu, matematiku, pravniku in zdravniku Nikolaju Koperniku rojenem leta 73 prav v tem mestu. Po celem svetu je znan po tem, da je v središče vesolja namesto Zemlje postavil Sonce in s tem predstavil izvirno zamisel za razlago gibanja planetov. To je bilo tisto, kar je sprožilo znanstveno revolucijo, ki je popolnoma spremenila pogled na svet.
Torun, res prijetno mesto v katerega smo prispeli dovolj zgodaj da smo imeli čas za raziskovanje in ogled starega mestnega jedra pa tudi za kosilo. Čas za ogled muzejev pa sva prihranila za naslednjič ko se bova  vrnila in mesto v popolnosti raziskala.

Pred odhodom iz mesta odidemo na pošto in svoji družini pošljemo te odlične mestne sladke specialitete pierniki, katerih zagotovo bodo veseli.








Pozno popoldan je že, zato si izberemo cesto, ki nas vodi naprej proti cilju, Rzewnica. Iz mesta na cesto, iz ceste na stezo in iz steze na želežniško progo, kjer nekaj kilometrov kolesarimo dokler ne pridemo na varnejšo pot, ki nas bo pripeljala do prenočišča. Do sedaj smo večino noči spali pri jezerih zato tudi tokrat ni izjeme, da nebi poiskali modro piko na mapi ob kateri bi si postavili šotor. Jezero je poleg tega da krasi naravo, le tisto nekaj, ki pripomore pri čistoči človeka in oblačil.








Večera brez ognja, vesele kapljice in dobre pojedine še ni bilo, tako, da tudi ta dan ni bil izjema.

V šotoru se Przemekom pogovarjama, nakar me vpraša ali sem jutri zmožna prekolesariti kar dosti kilometrov? Seveda vprašam koliko je to dosti? Pravi, šli bi še bolj zgodaj kot smo včeraj, saj nas čaka kakšnih 180km, do cilja " Ne vem", pravim. Kar lahko naredim je to, da probam. Tako je tudi bilo.

 Prišlo je jutro, ko bo dolg dan pred nami. Vreme nam je bilo manj naklonjeno, saj je vmes, nekje na polovici lilo kot iz škafa. Meni je prijalo. Res je da imam raje sončno in toplo a včasih le paše malo osvežitve. Posušila sem se med kolesarjenjem pred prvim postankom v mestecu, kjer si privoščimo pivo in pico. Prvo polovico kilometrov smo večino časa preživeli v gozdu, mesto pa je bilo tisto iz katerega smo se spravili naprej na regionalno cesto. Šlo je dosti hitreje. Kljub dolgemu dnevu, sem uživala ob pogledu na čudoviti sončni zahod in pokrajino, ki me je obdajala a nas je kmalu dobila noč. Še preden se iz regionalne ceste spravimo nazaj v gozd, si s fantom privoščiva vročo kavo s smetano posuto z jagodami.Več kot odlično. Nova doza energije in že sem pripravljena za v gozd. Res je bilo zabavno voziti v temi in loviti pesek med kolesi po hribuu navzdol, zaradi katerega sem enkrat tudi padla. Ni kaj hujšega.. Smejala sem se a je noga od udarca bila dobro plava.



Z energijo in voljo sem bila zelo dobro priskrbljena, tako da problem soočiti se s takšnimi kilomeri, priznam, bila je zame mala malica.

 Ob kakšnih 00:30 prispemo v kamp, kjer gori velik ogenj in se veselijo ljudje, ki so prispeli tisti dan. Mi smo prispeli zadnji. Vsi so potovali, daljše razdalje. Mi smo naredili malo okoli 500km, so pa bili tudi tisti, ki so prikolesarili veliko več. Medtem ko je Przemek postavljal šotor, sem si izmenjevala besede z starejšim gospodom, ki je 600km prekolesaril v 28 urah.




4'C je bilo to noč. Zelo hladno, zato je prva misel bila iti spat. V mojo spalko. Przemek me vpraša, če sem zaspana in, ker res nisem bila me vpraša če me lahko nekam povabi. Z veseljem odgovorim, da da, se toplo oblečem in nekako upam, da me, kljub čudoviti noči, prelepemu nebu ne povabi ležati nekje na travnik, kjer bi gledala zvezde. Res je bilo tako. Ni me povabil gledati zvezde, me je pa povabil v majhno prazno zelo toplo kuhinjo, katere bila sem neizmerno vesela, saj me je res zeblo. Tam sva si skuhala čaj, segrela vodo za  čutaro, da bo med spanjem toplo, izmenjala par besed in počasi odšla spat. Juri je tisti dan, ko bom lahko spala brez slabe vesti :)








           "We don't ride a bike to add days to our life. We ride a bike to add life to our days"