Spotikanje nog ob pakiranju

Če bi me sedaj kdo vprašal kako se počutim bi mu odgovorila, da tako zelo zmedeno, da bi se še kamere, ki bi želele posneti moj odhod, ustrašile in odstopile od svojega početja ali pa se enostavno ugasnile oziroma pregorele, kot pa tudi moja glava, ki še ne ve kje točno je. Čisto nekje na drugem koncu naše prelepe deželice, nekje v osrednjem delu Vipavske doline. Glava malo tu malo tam in potem se z srcem zamenjata, da bi lahko lazje speljala zadeve s temle pakiranjem...sej nevem če me čisto razumete pa dobro. Uglavnem doživljam tiste lepe občutke sreče in ja, moje srce tako zelo glasno prepeva, da seveda premaga vso zmedo, ki se pravkar kuha, tam nekje v levem kotičku mojih možganov...

Če bi kdo potrkal na moja vrata bi komaj vstopil, ker oblačila, ležijo povsod kjer lahko in upajo da jih vse vzamem zraven...in se posledično zaradi tega spotikam in komajda stopam po tleh, na kateih mi je ostalo še tisto malo prostora za normalen sprehod do sobe, kjer bi z roko potegnala izbrani kos in ga spakirala v svoj 45.l oranžni nahrbtnik, ki me bo spremljal vso mojo pot. Rami komaj čakata da si ga nadaneta in sorazmerno z nogami zakorakata v tisti ta tretji svet...danes še doma jutri pa tam v gruči ljudi na letališčih in vroči klimi polne vlage.

Nekaj malo denarja, pasoš, viza, coriss zavarovanje...vse je urejeno le cepljena nisem za to in ono, ker straha v meni ni...sem le človek, ki zivi. Osebje zdravstvenega doma pravi, da bi se morala cepit za nekih 6 različnih vrst obolenj in me je kar groza pomisliti, spravit vsa ta cepiva v sebe.

Kaj vse bom vzela s seboj, še sama nevem, čeprav me loči le še par ur do leta..pomembne zadeve so že pripravljenje za spakirat, tisto ta drugo pomembno pa prav tako:) Rakija je ze zavita v časopis in čaka na prevažanje v boeingu, ki nas bo popeljal do željene destinacije. Ta bo za razkužit vseh zaužitih šrilanških bakterij :)Res pa je, da dobra volja zavzame največji del mojega nahrbtnika...in tistih 100 kulijev, ki jih mislim dati šrilanškim otrokom. Bojda so zelo veseli tega darilca..tako da Miri hvala, ker si mi jih priskrbel. (Tudi tebi ŠŠK:)

Občutki so mešani, seveda polna pričakovanj, zraven pa žalostna, ker je čas tako hitro tekel skozi vse te dneve, da enostavno nisem našla časa objeti vse meni ljube ljudi...

Če sem pripravljena na odhod, bi lahko rekla, da ne, ker še vedno ne dojamem, da bom jutri stran od vsega in vseh v nekem čisto drugem svetu, spoznavala obraze tretjega sveta....